V skladu z Zakonom o delovnih razmerjih (ZDR-1) in sodno prakso je rok za izplačilo odpravnine delavcem povezan z zaključkom delovnega razmerja.
Vrsta prekinitve delovnega razmerja | Rok za izplačilo odpravnine |
---|---|
Odpoved iz razloga nesposobnosti ali poslovnega razloga | Ob prenehanju delovnega razmerja |
Potek pogodbe o zaposlitvi za določen čas | Ob prenehanju delovnega razmerja (razen če določeno drugače) |
Odpoved v stečajnem postopku, prisilni likvidaciji ali prisilni poravnavi | Ob prenehanju delovnega razmerja |
Izredna odpoved delavca | Ob prenehanju delovnega razmerja |
Upokojitev | Ob prenehanju delovnega razmerja |
Odpravnina mora biti izplačana ob prenehanju delovnega razmerja, razen če kolektivna pogodba določa drugače. To velja za različne situacije, kot so:
- Odpoved delavcu iz razloga nesposobnosti ali poslovnega razloga: Odpravnina mora biti izplačana ob prenehanju delovnega razmerja, kot določa šesti odstavek 108. člena ZDR-1.
- Potek pogodbe o zaposlitvi za določen čas: Čeprav ZDR-1 ne določa posebej za te primere, sodna praksa nakazuje, da je odpravnina prav tako izplačana ob prenehanju delovnega razmerja.
- Odpoved pogodbe o zaposlitvi v stečajnem postopku, postopku prisilne likvidacije ali v primeru potrjene prisilne poravnave: Tudi tukaj se pričakuje, da bo odpravnina izplačana ob prenehanju delovnega razmerja.
- Izredna odpoved delavca: Čeprav ni posebne določbe, se po sodni praksi odpravnina izplača ob koncu delovnega razmerja.
- Upokojitev: Podobno kot pri drugih primerih, se odpravnina izplača ob zaključku delovnega razmerja.
Zamuda pri izplačilu nastopi že naslednji dan po prenehanju delovnega razmerja. V praksi to pomeni, da bi moral delodajalec izplačati odpravnino takoj, ko delovno razmerje uradno preneha, da se izogne morebitnim pravnim posledicam. Ker pa so lahko specifični pogoji za vsako situacijo drugačni, je za natančnejše informacije in svetovanje glede posameznih primerov priporočljivo posvetovanje s pravnim strokovnjakom ali pristojno službo.